Velečasni William Gregor (1762-1817)
Leta 1791 so v Cornwallu v Angliji odkrili titanium v obliki mineralov, ki vsebujejo titanije. Odkriuer je bil velečasni William Gregor, amaterski mineralogist v Angliji, ki je bil takrat duhovnik, zadolžen za župnijo Creed v Cornwallu. Poleg potoka v sosednji manakanski župniji je našel nekaj črnega peska in pozneje ugotovil, da pesek privlači magnet, in ugotovil je, da ta mineral (ilmenit) vsebuje nov element. Po analizi je bilo ugotovljeno, da sta v pesku dva kovinska oksida: železov oksid (razlog, zakaj je pesek pritegnil magnet) in beli kovinski oksid, ki ga ni mogel prepoznati. Glede na to, da ta neznani oksid vsebuje neodkrito kovino, je Gregor to odkritje objavil kraljevemu geološkemu društvu Cornwall in nemškemu "Annals of Chemistry". Približno v istem času je Franz-Joseph Müller von Reichenstein ustvaril tudi podobno snov, vendar je ni mogel prepoznati.
Martin Heinrich Klaproth (1743-1817)
Leta 1795 je nemški kemik Klaproth odkril tudi ta oksid med analizo rdečega rutila z Madžarske. Zavzemal se je za uporabo metode, ki se uporablja za ime urana (odkril ga je Klaproth leta 1789) in navajal ime Titanika v grški mitologiji, če bi poimenovali ta nov element "Titanium". Kitajsko ime je titanium v skladu s svojo transliteracijo. Ko je slišal za Gregorjevo prejšnje odkritje, je Klaproth pridobil nekaj vzorcev mineralov Manakan in potrdil, da vsebuje titan.
Matthew A. Hunter Titanium, ki sta ga takrat odkrila Gregor in Klaproth, je bil v prahu titanov dioksid in ne kovinski titanij. Ker je titanov oksid izjemno stabilen in kovinski titanij lahko neposredno in nasilno združuje s kisikom, dušikom, vodikom, ogljikom itd., Je težko proizvajati posamezni titan. Šele leta 1910 je ameriški lovec na natrij prvič uporabil TICL4 za proizvodnjo kovinskega titana s čistostjo 99,9%.
