Titanova zlitina je znana kot "vesoljska kovina" ali "oceanska kovina", ker združuje trdnost jekla z lahkotnostjo aluminija in se dobro obnese v okoljih z ekstremno korozijo in visokimi temperaturami. Vendar ta odlična zmogljivost predstavlja tudi velike izzive pri obdelavi.Titanova zlitina je sama po sebi "trdovratna": ima visoko odpornost proti deformacijam, kot trd "trdovraten kamen"; Ima slabo toplotno prevodnost in toploto je enostavno zbirati lokalno, kar vodi do pregrevanja; Pri visokih temperaturah je izredno aktiven in kot lačen volk reagira s kisikom, dušikom itd. v zraku ter tvori krhko in trdo površinsko plast. Zato ga ne moremo obravnavati kot navadnega kovanega jekla. Kovanje, starodavna in inteligentna tehnologija, ni preprosto oblikovanje titanovih zlitin, ampak bolj kot skrbno načrtovan proces "krotenja". Njegov glavni namen je razbiti njegovo grobo prvotno ulito strukturo z visoko temperaturo in tlakom ter preoblikovati njegovo notranjo strukturo v enakomerna, gosta in drobna zrna, tako da v celoti spodbudi potencial titanove zlitine - visoko trdnost, visoko žilavost, odpornost proti utrujenosti - popolnoma spodbudi.
Kovanje titanove zlitine nikakor ni sposobno surove sile, začne se s skrbno pripravo in natančnim predvidevanjem. Prvič, ogrevanje je kritičen korak. Titanove zlitine imajo zelo ozko temperaturno okno kovanja, običajno med 850 in 950 stopinjami (za različne stopnje). Če je temperatura prenizka, se material težko deformira in zlahka poči; Če je temperatura previsoka, bodo zrna hitro rasla ali se celo prevroča, kar bo povzročilo ostanke izdelka. To temperaturno območje je strogo nadzorovano in mora biti »ravno pravšnje«. Postopek segrevanja običajno poteka v električni ali plinski peči, kjer mora atmosfera ostati nevtralna ali rahlo oksidirana, včasih pa je potrebna celo zaščita z argonom, da se čim bolj zmanjša vdihavanje škodljivih plinov. Poleg tega je priprava površine gredice pred kovanjem ključnega pomena, saj se lahko vse manjše razpoke ali napake po kovanju povečajo, kar zahteva skrbno čiščenje. Lahko rečemo, da so inženirji, preden je bila titanova zlitina poslana v kovano kladivo, s termodinamičnimi izračuni in načrtovanjem procesa že načrtovali celotno pot »transformacije«.
Ko gredico iz titanove zlitine, segreto na toploto, vzamemo ven, se začne "vroča obdelava" v tekmi s časom. Postopek kovanja je običajno razdeljen na več požarov (tj. cikle segrevanja-kovanje-ponovnega segrevanja). Prvi je "blanking", to je uporaba velikega pritiska za predhodno razbijanje ohlapne in grobe zrnate strukture v ingotu. Temu sledi »več-smerno kovanje,« kar je bistvo kovanja titana. Rokodelec ali manipulant mora nenehno spreminjati smer sile na gredico in jo vedno znova vznemirjati in podaljševati. Ta proces je podoben gnetenju, z več{10}}smerno plastično deformacijo se notranja zrna popolnoma zlomijo, zvijejo in reorganizirajo, kar povzroči fino in enakomerno izoaksialno kristalno strukturo. To ne samo bistveno izboljša enotnost materiala, ampak tudi močno izboljša njegove celovite mehanske lastnosti. Med celotnim procesom deformacije se količina deformacije, stopnja deformacije in končna temperatura kovanja izjemno strogo nadzorujejo. Končna temperatura kovanja ne sme biti prenizka, sicer pride do utrdb ali celo razpok. Sodobno kovanje večinoma uporablja hidravlične stiskalnice ali stiskalnice za hitro kovanje, ki lahko zagotovijo gladek in velik pritisk za doseganje "nežnega in trdnega" oblikovanja titanovih zlitin.
Glede na obliko in zahteve končnega izdelka je kovanje titanove zlitine v glavnem razdeljeno na dve poti: prosto kovanje in kovanje. Prosto kovanje, kot že ime pove, je plastično preoblikovanje gredic lokalno ali v celoti s preprostimi orodji (kot so plosko nakovalo, profilno nakovalo). Je zelo prilagodljiv in primeren za proizvodnjo velikih, razmeroma enostavnih odkovkov, kot so diski in gredi za letalske motorje ali ohišja,-odporna na pritisk. Prosto kovanje zagotavlja boljše zagotovilo visoke kakovosti odkovkov, vendar ima omejeno dimenzijsko natančnost in kompleksnost oblike. Kovanje vključuje vstavljanje segrete gredice v predhodno-izdelano natančno votlino kalupa in njeno polnjenje s pritiskom, da zapolni votlino kalupa. S to metodo lahko naenkrat oblikujete dele zapletenih oblik in natančnih dimenzij, kot so podvozje letal, rezila itd. Kovanje z matrico ima majhen dodatek za obdelavo in visoko porabo materiala, vendar so stroški kalupa visoki, zahteve za parametre postopka kovanja pa so zahtevnejše. Katero pot izbrati, je umetnost-kompromisov med zmogljivostjo izdelka, proizvodnimi stroški in proizvodnimi cikli.
Konec kovanja ni konec celotnega procesa. Titanovi deli, ki so bili pravkar kovani, imajo velike preostale napetosti in neenakomerno strukturo v notranjosti, ki jo je treba "toplotno obdelati", da se stabilizira in optimizira. Z različnimi postopki, kot sta žarjenje in staranje raztopine, je mogoče prilagoditi njegovo mikrostrukturo, odpraviti notranje napetosti in doseči zmogljivost materiala v optimalnem in stabilnem stanju. Po tem nizu »kaljenja« in »ognjenih preizkusov« so titanove zlitine končno ponovno rojene kot vrhunski-materiali, ki lahko prenesejo 10.000 metrov globok-morskega tlaka, se upirajo-visokim{7}}temperaturnim zračnim tokovom med nadzvočnim letom ali varno služijo v človeškem telesu desetletja. Če pogledamo naprej, se tehnologija kovanja titanovih zlitin razvija v smeri večje natančnosti in inteligence. Izotermično kovanje, skoraj{10}}oblikovanje mreže in druge tehnologije lahko proizvedejo izjemno zapletene oblike skoraj brez naknadne obdelave pri bolj konstantni temperaturi in nižji odpornosti proti deformacijam. Hkrati se tehnologija računalniških simulacij pogosto uporablja za napovedovanje toka kovine, temperaturnih sprememb in razvoja tkiva med postopkom kovanja, tako da je to "krotenje" potovanje že od začetka na pravi poti. Lahko rečemo, da je vsako uspešno kovanje titanove zlitine popoln dialog med človeško inteligenco in materialno naravo.
